Dimitrij Rupel: Nenavadni (nevladni) referendum

Vroče poletje je za nami. Iz ohlajenega stanovanja in udobnega naslanjača, kjer sem z zadržanim dihom – poleg drugih knjig – bral serijo knjig Igorja Omerze o znancih, za katere nisem slutil, da so bili v socialističnih časih sodelavci tajne politične policije Udba, sem se 23. junija preselil v praznično dvorano ministrstva za zunanje zadeve, kjer mi je Tone Kajzer izročil priznanje za življenjsko delo. Znašel sem se v družbi prijateljev, ki jih je nekoč zasledovala Udba in jim je Omerza posvetil vsaj deset knjig, tu in tam pa sem opazil tudi kakšnega nekdanjega zasledovalca. Vročini sem se bil – kot rečeno – umaknil v prijetno ozračje stanovanja ob Ljubljanici, bil pa sem seveda tudi nekaj dni v starinskem hotelu Toplice na Bledu.